Cerkev Marijinega vnebovzetja (Strunjan)

Prvotna cerkvica je stala na tem mestu že okoli leta 1200. Zanjo so skrbele redovnice benediktinke, ki so imele svoj samostan pri cerkvici sv. Bassa (kjer je danes vila Tartini). Po njihovem odhodu iz teh krajev (okoli leta 1221), so zanjo skrbeli patri benediktinci, ki so živeli v samostanu onkraj solin, v tej cerkvici pa so se zbirali čez dan k molitvi, kadar so delali v okoliških vinogradih. Ko so benediktinci samostan zapustili (ob koncu 14. stoletja), so svetišče prevzeli duhovniki iz Pirana, ki so do 16. stoletja prihajali od tam, od tega časa naprej pa so imeli v Strunjanu stalnega duhovnika, ki je bival v kaplaniji poleg cerkve. Cerkev je močno načel zob časa, leta 1463 pa jo je dala obnoviti bogata piranska vdova Osvalda Petronio Barcazza in po njej je svetišče dobilo ime Barcazza.

Po legendi se je v noči med 14. in 15. avgustom 1512 pri vratih stare porušene cerkvice prikazala Marija čuvajema vinogradov Giovanniju Grandiju in Pietru di Zagabria. Po tem dogodku so cerkev preimenovali v »Sveta Marija od prikazanja« (Santa Maria della Visione). Kmalu je postala najpomembnejša istrska božja pot. Dogodek prikazanja je slikar Francesco Valerio okoli leta 1520 naslikal na les in ta podoba še danes krasi glavni oltar.

Cerkev s samostanom leži na južni strani Strunjanskega zaliva in daje s svojo lego poseben poudarek kulturni krajini. Župnija se razteza na ozemlju občin Piran in Izola, od tega tri četrtine v Krajinskem parku Strunjan s posebnim režimom. Poleg cerkve je samostanski del, ki ga je komunistični režim 17. maja 1955 zaplenil in nacionaliziral. V njem so uredili zapore, kasneje pa sta bila v njem šola in dom za učence s posebnimi potrebami. Šele leta 2010, 65 let po zaplembi in dvajset let po demokratizaciji Slovenije, je bilo samostansko poslopje s še ohranjenim križnim hodnikom vrnjeno cerkvi. Leta 2014 je upravljanje župnije prevzel škofijski duhovnik.

Vir:Wikipedia