Krajinski park Sečoveljske soline

Sečoveljske soline so največje delno delujoče slovenske soline, ene od treh Piranskih solin. Raztezajo se na približno 650 ha površine na ustju rek Dragonje in Drnice, pri Sečovljah.

Čeprav nekateri domnevajo, da so v Istri že času Rimljanov pridelovali sol, Sečoveljske soline v današnji obliki izvirajo iz karolinške dobe, zagotovo so bile obravnavane na Rižanskem zboru leta 804. Prvič so bile izrecno pisno omenjene v Piranskem statutu iz leta 1274, v katerem so bili določeni pogoji pridelave soli, prodaje soli in celo prodajne cene.

Sečoveljske soline so najbolj znane po pticah. Do sedaj so zabeležili že 282 vrst ptic. Najmanj 4 vrste imajo tu svoje edino gnezdišče v Sloveniji. Tu prebiva tudi veliko manjših živali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji. V plitvi slani vodi živijo mnogoščetinci, raki, školjke, do 5 cm dolga progasta ribica, imenovana solinarka, ličinke nekaterih vrst muh. Na območju solin živi nekaj čebeljih vrst: med njimi sta dolgoroga čebela (Tetraloniella nana) in solinska čebela (Pseudapis bispinosa). Slanoljubne rastline v solinah gostijo tudi več vrst rastlinojedih stenic. Na trstju živijo pajčji škržatki (Dimorphopterus blissoides).

Sečoveljske soline so mednarodno pomembno mokrišče in kot take so bile leta 1993 uvrščene na seznam Ramsarskih lokalitet zaradi izjemnih krajinskih in ekoloških vrednosti, kot prva taka lokaliteta v Sloveniji. Ramsarsko območje Sečoveljskih solin (obalno in antropogeno mokrišče) obsega 650 ha v ustju reke Dragonje.

Zaradi visoke vsebnosti soli vode in blata v solinah je v nekdanjih portoroških termah postalo popularno zdravljenje kožnih in revmatski obolenj z blatom in slanico. Da ima fango večji zdravilni učinek, se mora posušiti na telesu, na delih, kjer so znaki revmatizma, kasneje pa se ga spere s slano vodo.

Vir: Wikipedia