Cerkev sv. Frančiška Asiškega je ena izmed cerkva v Piranu in se nahaja na Bolniški ulici, kjer je tudi Cerkev Marije Snežne. Cerkveni kompleks sestavljajo cerkev, zvonik in minoritski samostan. Cerkev je bila zgrajena v gotskem slogu z elementi, ki so značilni za cerkve iz prvih časov reda manjših bratov. Prezbiterij je bil obokan, sama cerkev pa je imela vidno ostrešje. Cerkev se danes kaže v baročni podobi iz 18. in 19. stoletja. Poseben pečat ji dajejo renesančna edikula Vittora Carpaccia, lepo oblikovana prižnica, številni oltarji in slike beneških slikarjev iz 17. in 18. stoletja.

Cerkveni kompleks sestavljajo cerkev, zvonik in minoritski samostan, zgrajeni na Bolniški ulici, nasproti cerkve Marije Snežne. Pred cerkvijo je bilo nekoč pokopališče, kjer je zdaj manjši trg. Bratje so cerkev začeli graditi leta 1301, na povabilo takratnega župana Manolessa, ki jim je tudi pomagal pri gradnji. Gradnjo cerkve so končali leta 1318 in jo istega leta tudi posvetili sv. Frančišku Asiškemu. Arhitekt gradnje naj bi bil Jacopo da Pola. Sledovi stila v obdobju, v katerem je cerkev nastala, se klub številnim predelavam kažejo v prezbiteriju. Današnja podoba notranjosti izhaja iz 17., zunanjost pa iz 19. stoletja. Levi vogal cerkvene ladje je okrašen v stilu kiparjev Lombardov. Baldahin pred glavnim oltarjem iz začetka 16. stoletja je bil v 18. stoletju odstranjen in v 19. stoletju znova postavljen na prvotno mesto.

Cerkev krasijo kipi ter slike beneških slikarjev in pa orgle iz leta 1897. V notranjosti cerkve je pod tlakom 32 grobnic od katerih večina ni označenih, ena pa je tudi od družine Tartini, čeprav je Giusepe Tartini pokopan v Padovi. Zadnji pokop je bil v cerkvi opravljen leta 1882. Ob glavnem vhodu sta dva stranska oltarja, ki sta posvečena sv. Antonu Padovanskemu in sv. Jožefu Kupertinskemu. V stranskih kapelicah so še trije oltarji.

Med kiparskimi stvaritvami v cerkvi izstopa renesančna kapela na severni strani cerkve, sestavljena z značilnimi lombardskimi motivi iz leta 1502, ki jo nekateri strokovnjaki pripisujejo Da Bissoneju. Sprva je bila del glavnega oltarja, ki so ga v 18. stoletju podrli in leta 1887 pod vodstvom Giovannija Righettija ponovno sestavili in oblikovali sedanjo kapelo. V njej so ohranili najbolj dragocene znamenitosti cerkve. Med novo opremo v cerkvi sodi Križev pot in slika Sv. Maksimiljan Kolbe akademske slikarke Mire Ličen Krmpotić. Cerkev se ponaša s pravcato galerijo slik iz 17. in 18. stoletja. Napomembnejše so: Zadnja večerja, sliki papežev Aleksandra V. in Julija II., sveta Magdalena, sveti Janez Krstnik, sveti Peter in sveti Pavel ter Samarijanka ob vodnjaku.

Najpomembnejše likovno delo Marija z vsemi svetniki ki ga je naslikal Vittore Carpaccio leta 1518, je do leta 1940, ko je bilo odpeljano v Italijo, krasilo edikulo. Vir: Wikipedia