Palača Trevisini

Trevisinijeva, s celim imenom Barbojo Fonda Trevisinijeva, palača stoji na nasutju ob zunanjem piranskem pristanišču. S svojo arhitekturno podobo in mogočnostjo na izstopajoči lokaciji priča o bogatem življenju prebivalcev Pirana, ki so odigrali pomembno vlogo v zgodovini mesta.


Glavnino sredstev za gradnjo palače je prispeval visoki mestni solni uradnik Giuseppe Barbojo, lastnik številnih solnih polj, predsednik Solnega sveta Dvajsetih in nekaj časa tudi piranski župan. Palača, ki je bila zasnovana in zgrajena v letih 1824 in 1826, je ime dobila po njenih zadnjih večinskih lastnikih, članih družine Trevisini. Notranjost stavbe je bila prvotno okrašena v modnem slogu neoklasicističnih poslikav. Zunanjost stavbe je ostala od začetkov nespremenjena, notranjost pa je bila bila v drugi polovici 19. stoletja preoblikovana v večstanovanjsko hišo različnih lastnikov, ki so vsako etažo posebej predelali in poslikali. S konstrukcijsko prenovo stavbe leta 2002 je palača ponovno pridobila izvirno dekoracijo glavnih prostorov.

S prenovo je palača ohranila osnovno členjenost notranjih prostorov in ponovno pridobila izvirno dekoracijo glavnih prostorov. Vse s prenovo odkrite in prezentirane poslikave v osrednjem traktu stavbe izvirajo iz čaa njenega nastanka in s svojo klasicistično in anlikizirano motiviko spominjajo na podobne poslikave na širše vplivnem območju tržaškega neoklasicizma. Preostale poslikave, ki so bile snete in dokumentirane, pa so naročali kasnejši lastniki posameznih etaž, med katerimi so prevladovali advokati in notarji družine Trevisini. Ti so bili verjetno tudi naročniki zadnjega slikarskega dejanja v palači, neobaročnega naslikanega stropa v osrednji dvorani prvega nadstropja.

Vir:Traven.si